Reference

Luknja v času - Barbara Sterle Vurnik
Nekje v času - Maja Megla
Tema nad Sredozemskim morjem - Mateja Sever
Zavezanost slikarstvu - Barbara Sterle Vurnik
Inspiracija v literaturi
Končni prostor - dr. Tomaž Brejc
Sublimno in romanticizem v sodobnem slovenskem slikarstvu - Andrej Medved

------------------------------------

Inspiracija v literaturi

Še mokre slike, ki jih človek med prebujanjem kot mistični tihotapec prenese čez prag, doživijo na tej strani nadvse žalostne spremembe… In medtem ko se zlivajo v še mehko magmo, ki je resnična snov duše, ostane kljub vsemu nekakšen zabrisan vozel spomina, ki ohranja pri življenju - za vedno, se zdi – nejasni, žametni obris občutljivega trajanja, v katerem se  slike gibljejo in v katerem ni njihovo bivanje, marveč njihova stvarnost. Stvarnost! Tista, ki vsebuje, vzdržuje in poveličuje življenje. V ta tok bi se človek tako rad vrnil, vanj bi bil rad potopljen na vekomaj.
Henry Miller, Kozorogov povratnik

Ker to so trenutki, ko je stopilo v nas nekaj novega, nekaj neznanega; naša čustva v plahi zadregi umolknejo, vse v nas se umakne, nastane tišina in v njej stoji novo, ki ga nihče ne pozna, in molči.
S tujim, ki je stopilo v nas, smo sami; vse znano in privajeno nam je za hip odvzeto;
stojimo sredi prehoda, kjer ne moremo ostati.
Novo v nas je stopilo v naše srce, šlo je v njegovo najglobljo kamrico in tudi tam ga ni več – je že v krvi. In ne odkrijemo, kaj je bilo. Lahko bi nas prepričevali, da se ni zgodilo nič, in vendar smo se spremenili, kot se spremeni hiša, v katero je vstopil gost. Ne moremo reči, kdo je prišel, mogoče ne bomo nikoli vedeli, a marsikaj kaže na to, da tako vstopa prihodnost, da bi se v nas spremenila, dolgo preden se zgodi.
Rainer Maria Rilke, Pisma mlademu pesniku

Neskončno dolgo je trajalo pozabljeno obdobje, kot med dvojimi sanjami, potisnjenimi v pozabo. Vsi spomini nanjo, ki sem jih ljubosumno hranil in so bili samo potlačeni čisto nalahno, so se v trenutku spontano vneli kot čista lepota. Ustnice so bile željno razprte, neverjetno žive in ranljive… Kot ovijalke eksotičnih rastlin, ki se zvijajo in zraščajo v noči, so se najine ustne po neskončnem iskanju naposled našle, se sklenile in zaprle dotlej neustavljivo krvavečo rano. Bil je poljub, ki je potopil spomine na vsakršno bolečino; zacelil in pozdravil je rano.
In potem, kot bi se zastori noči nalahno spustili med naju, sva se znašla vsaksebi, zagledana drug v drugega sva prebadala tančice teme. Kot so bile poprej zlepljene vlažne ustne –  kakor dvoje puhastih, nežnih listkov, ki sta se zlepila v nevihti – tako so se zdaj združile oči. Bilo je kot spoj dveh magnetov, njunih motnosivih koncev; naposled so se le staknili deli, ki so se tako dolgo iskali.
Henry Miller, Seksus

Na poti skozi brezmejno prostorje, kjer imaš občutek, da se nikdar ne premakneš z mesta, po eni ali stotih prepotovanih miljah spet odkriješ isto sipino z množico povsem enakih gubic, ki jih je spihal veter; nikakršne razlike ni med severnim in južnim obzorjem, med temačnimi grički na vzhodu in tistimi na zahodu… Enost puščave je kot sen, ki ti ne pusti spati, a vendar se iz njega ne moreš prebuditi. Tukaj, ali korak, morda dva v katerokoli smer; puščava je bila Eno in Eno je ostajala.
Tako so se navadili na idejo Enosti, ki jo je v njihovih mislih vzbudila puščava; prikazovala se je kot nekaj nespremenljivega, kar zaživi v notranjosti vsakogar, ki potuje skoznjo, ne da bi ji (četudi je popolnoma odprta) zmogel ubežati ali jo, pa naj si še tako prizadeva, vsaj za hipec pozabiti.
I. Pasollini, Puscava

Tema, ki je prihajala s Sredozemskega morja, je zakrila mesto, ki ga je prokurator sovražil. Izginili so viseči mostovi, ki so povezovali tempelj s strašnim Antonijevim stolpom, z neba se je spustilo brezno in zakrilo krilate bogove nad hipodromom… Izginil je Jeršalaim – veliko mesto, kakor da ga ne bi bilo na svetu. Vse je pogoltnila tema, ki je spravila v strah vse živo v Jeršalaimu in njegovi okolici. Čuden oblak je prineslo od morja pod konec dneva, štirinajstega dne pomladnega meseca nisana.
Vsakokrat, ko je kadečo se črno brozgo razparal ogenj, se je iz brezdanje teme pognala kvišku velika gmota templja z lesketajočo se luskinasto streho. Drugo trepetavo svetlikanje je klicalo iz brezna palačo Heroda Velikega, ki je stala templju nasproti na zahodnem griču, in strašni zlati kipi brez oči so vzletavali proti črnemu nebu, iztegujoč roke k njemu. Vendar je nebeški ogenj vsakokrat spet izginil in težki udarci groma so poganjali zlate malike nazaj v temo.
Mihail Bulgakov: Mojster in Margareta

Najbolj resnično se mi je ves čas zdelo obzorje, razmejitvena črta, kjer se vidni svet preliva v neznanega. Na moje oči je delovalo kot magnet. In ne samo na oči, ampak na vse živo v meni, na misli, čustva, želje – vse, kar sem bil in kar sem nesel s seboj, se je vse močneje usmerjalo proti obzorju. Nekje za razpenjenim morjem, za sipinami peska, za panoramo gora so me čakala vrata… Gnalo me je upanje, da bom lahko nekje stopil skozi vrata v obzorju v resnični, drugačni svet.
Tega sveta si nisem znal jasno predstavljati, v meni je bil navzoč le kot hrepenenje, kot trmasta, skoraj otročja želja po alternativi; ne želja po skrivnostnem in neobvladljivem, ampak želja po znanih stvareh v drugačnih razmerjih…
Evald Flisar: Popotnik v kraljestvu senc

 

Na najvišji gori sem stal in vse naokoli pod mano – v globini ves zemeljski krog. Medtem ko sem tam stal, sem videl več, kot lahko povem, in razumel več, kot sem videl; v svetem zamaknjenju sem uzrl podobo vseh bitij, v duhu obliko vseh oblik, stekanje vseh bitij v eno. Videl sem sveti obroč mojega ljudstva med mnogimi obroči, vse povezane v krog, prostran kot sijoč dan, kot žar mnogih zvezd. V središču je raslo mogočno cvetoče drevo in dajalo zavetje vsem otrokom ene matere in enega očeta.

Povzpel sem se v tišino, da bi dihal čisti zrak, videl vrhove, podobne bogovom, visoko nad mano. Tam so doma, pravijo stari judje. Kot otrok sem jih slišal govoriti, kadar smo šli na goro na piknik ali zbirali les. V hladnem zraku, ves trepetajoč, sem prisluškoval. Bilo je med visokimi bori, kar je govorilo. V vetru je bil glas – nekaj v njem me je prestrašilo, razjokalo. Hotel sem se oprijeti matere, pustiti, da me potolaži, pojasni ta glas in ta moj strah; sem obsedel, prezebel skušal čutiti toploto tabornega ognja.
Hehaka Sapa: Na najvisji gori sem stal

V sanjah se vzpenjam na ploščato goro. Bogovi gora molčijo in še vedno iščem. Igram se s sadeži peyota, preštevam stebla sladke kadulje, podarila mi jo je prijateljica – obsedena s spominom, ki noče v pozabo. Pomešam divji med v skrbno pripravljen cedrov čaj in čakam, da bi vame vstopila jasnost, me pozdravila in me tolažila. Morda tokrat ne bom zbežal. Morda bom vprašal, kaj pomeni glas, odkril skrivnostno mesto strahu in tolažbe. Jutri se bom vrnil in se povzpel na neskončne ploščate gore domovine. Iskal bom v vetru posušen osat, lesketajoče koščke obsidiana in vtikal v žep opuščene črepinje lončarjev, ki so živeli tod že davno pred mano.
Paula Gunn Allen: Recuerdo


Povezave

www.ljnovice.com/galerija/sever-mateja
www.dlul-drustvo.si
www.equrna.si
www.plesnicar.si
www.zigaokorn.info
www.arven.org
www.kiki.si
www.ljudmila.org/stripcore/damjan
www.kapelica.org
www.galerija.skuc-drustvo.si
www.aluo.uni-lj.si
www.zveza-dslu.si
www.ljubljana.si
www.katrin-gruentzig.ch


Realizacija spletne strani

XHTML, CSS, PHP, MySQL, grafika, gostovanje : Forma-Net.com