Likovna umetnost

Že kot majhna sem se umikala v svojo sobo, da bi v miru risala. Začaralo me je to, da je na papirju nastajal nek samostojen svet s svojimi lastnimi zakoni. Spominjam se žarenja modre barve in pa detajlov, ki sem jih izrisovala s sladko potrpežljivostjo. Ko sem kasneje pristala na ljubljanski Akademiji likovnih umetnosti, se mi je zavrtelo, ko sem začenjala spoznavati, v kaksen svet se spuščam – v svet slikarstva – v svet vizualnih ”vzporednih realnosti” – v svet abstrakcije, očiščene povednega – v svet barvitih in privlačnih zakonitosti, ki jih najlažje obvladaš, če jim pustiš, da te zasvojijo. Od takrat obožujem ta dvogovor, to dvosmerno oplajanje, ki na koncu rodi sliko, ustvarjeno po meni, pa vendar s čisto svojim življenjem.

Slikanje je igra; je privilegij; včasih pa samotno in celo mučno delo. Je pa, kot vsaka umetnost, poplačano z nenadomestljivim presežkom odkrivanja sebe, raziskovanja neznanih, a vendar usojenih svetov, in včasih ne vem, ali so slike tu zaradi mene, ali sem jaz tu zaradi njih?

SAMOSTOJNE RAZSTAVE – IZBOR

SKUPINSKE RAZSTAVE – IZBOR

ILUSTRACIJE

SCENOGRAFIJA IN FOTOGRAFIJA

NAGRADE